[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Bolnica obmolkne in upira oãi v svojega moÏa in v
Micko, ki sedi zraven njega. Kakor blisk ji 0 ine v glavo
neka misel. DruÏini in pastorki reãe, da naj odidejo, ker
bi rada govorila nekaj posebnega z JoÏetom. Ko sta bila
sama in je sedel moÏ k njej, ga prime za roko in pravi:
»Na0 alila sem se dosti, ãas je, da se menim tudi resno.
Kakor ve0 , JoÏe, sem te imela rada, ker sem videla, da si
dober in po0 ten. Ali to napako pa ima0 , da se ga vãasi
preveã napije0 . Gorje ti, ãe dobi0 po moji smrti Ïeno, ki
je sama pijanka ali kako drugaãe zapravljivka. Kmetijo
bosta kmalu razdejala in nazadnje bi se ti lahko 0 e prav
hudo godilo. Popolnoma mirna ne bom umrla, dokler
ne poznam svoje naslednice. Ve0 kaj, JoÏe? Poslu0 aj moj
svet. Obljubi mi, da bo0 vzel mojo pastorko Micko.«
Krãmar osupne in jeclja: »I, za boÏjo voljo, nikar tako
ne govori, saj si ti 0 e Ïiva in drugega ne prosim Boga,
kakor da mi ohrani tebe 0 e veliko let.«
392
KRANJSKA JEZA
BESeDA
Rekarica odgovori resno: »Tvoja Ïelja se ne bo izpol-
nila. Smrt je sicer v boÏjih rokah. Morda 0 e ne bom
umrla ne danes ne jutri, ali ãez nekoliko tednov bo0 na
vsak naãin vdovec, in drugega ti ne kaÏe, kakor da se
oÏeni0 . Naj premi0 ljujem to reã, kakor hoãem, pametno
se mi zdi samo eno: to, da vzame0 Micko. Ti bom pove-
dala, zakaj. Micka je hãi mojega prvega moÏa, v rodu si
tedaj nista ãisto niã. ZadrÏka ni od te strani nobenega.
Micka pa je tebi tuja samo po krvi, v vseh drugih reãeh
pa jo more0 imenovati svojo kakor nobene druge Ïen-
ske. Micka te je zmerom bogala, zmerom spo0 tovala,
zmerom imela rada, ker si ravnal z njo kakor s svojim
otrokom. âe postane tvoja Ïena, se ji ne bo treba 0 ele
privajati tebe in tvojih sitnosti. âe si izbere0 kako drugo,
ni gotovo, da ti bo hotela izkazovati tako pokor0 ãino
kakor moja pastorka. Sedanje neveste se vedo stra0 no
muhasto, sosebno, ãe dobe vdovca. Hoãejo, da poslu0 a
on njih, ne pa one njega. Vem, da bi mi mogel ugovar-
jati, da je deklina zate premlada. Res, da 0 e nima dvaj-
set let. Ali dvoje me tolaÏi. Micka ni lepa. Fantje se zanjo
niã ne vleãejo. Ako jo vzame0 , ni strahu, da bi jo odvra-
ãali od tebe kaki sku0 njavci. Ta je ena. Druga pa je ta, da
Micka ni bila 0 e nikoli zaljubljena. Ve0 , tako pametna
sem pa Ïe, ãe bi bila Ïe navezala srce na koga drugega,
da je ne bi priporoãala tebi. Ali, JoÏe, tebi pa tudi najbo-
lje kaÏe, da snubi0 njo. Svoje premoÏenje sem resda
393
KRANJSKA JEZA
BESeDA
veãidel volila tebi, toda pomisli, da ima dobiti Micka iz
hi0 e po oãetu celih pet sto goldinarjev. Ako se omoÏi
drugam, te bo jako trlo, dokler ne bo0 spravil skupaj te
velike dote. Vem, da si lahko najde0 drugo nevesto, ali
verjemi mi, da grozno teÏko tako, ki bi ti prinesla pet sto
goldinarjev. Tudi ti je dobro znano, kako spretno zna
Micka delati in varovati denar. Vsi trdijo, da je 0 e dosti
bolj skopa kakor jaz.«
S takimi in 0 e z drugimi dokazi je Rekarica nagovar-
jala moÏa, da ga skloni na svojo misel. Njene besede so
ga kmalu tako ganile in prepriãale, da ji poda roko in
pravi: »·e enkrat ponavljam, da Ïelim samo tvojega
zdravja. âe je pa Bog to drugaãe odloãil, pa bodi po tvoji
volji. Îenil se ne bom pri nobeni drugi kakor pri Micki,
to seve, ãe bo privolila.«
Vsa zadovoljna se nasmehlja Rekarica: »O, za to ne
skrbi, jaz sem 0 e zmerom Mickina zapovednica. Uboga-
la me bo; pa zakaj neki ne? Saj bo prav tudi zanjo.« Bol-
nica pokliãe pastorko, moÏ odide.
Micki reãe maãeha: »Preden se premislim, se moram
tudi s tabo 0 e kaj malega pomeniti. Sploh, hvala bogu,
sva Ïiveli prav lahko ena z drugo. Me babe smo Ïe take,
da se moramo vãasi malo skavsati, ali to ni trajalo med
nama nikoli dolgo. Ve0 , kdaj sem bila najbolj nejevoljna
nate? Enkrat, ko sem ti rekla, da nalupi0 krompirja za
juÏino. Ne vem, kaj si zagodrnjala, pa si 0 la in prinesla
394
KRANJSKA JEZA
BESeDA
samo tri ali 0 tiri krompirje. Jaz se zaãnem jeziti in vpiti:
,To ni dosti za koko0 i, nikar za juÏino. ·la si proã in si
prinesla krompirja celo ko0 aro in si dejala: ,No, zdaj pa
menda ne bo premalo. In tako si mi 0 e veãkrat kaj po-
nagajala. Ali vse sem ti rada odpustila, ker si mi stregla
tako po kr0 ãansko lepo v moji bolezni. Trudila si se za-
me veliko, veliko veã, kakor je bila tvoja dolÏnost. Zato
sem se te pa tudi spomnila, ko smo delali oporoko. Tu
ima0 precej, na, moja zadnja dva tolarja! Zapisala sem ti
sto goldinarjev v denarjih in vso svojo obleko in druge
reãi, ki jih imam v skrinji, razen nekaj malega, kar sem
namenila dati 0 e pred smrtjo drugim.«
Rekarica jo zdaj zaãne opominjati in ji temeljito raz-
laga vse vzroke, da bi se omoÏila po njeni smrti z JoÏe-
tom. Od konca se deklica tako ustra0 i, da se zaãne po
vsem Ïivotu tresti in na ves glas jokati. Izvedena maãe-
ha jo ume sãasoma utolaÏiti, »Do zdaj je bilo zate prav
lahko; Ïivela si brez skrbi, ker sem te vodila jaz. Odslej
nima0 na vsem svetu nobenega pomoãnika, nobenega
prijatelja kakor mojega dobrega JoÏeta. Njega pozna0 ,
kak0 en je; ve0 , kako te ljubi, da te nikoli ni Ïalil, 0 e zmer-
jal nikoli ne. I0 ãi ga z luãjo, kolikor hoãe0 , takega ne naj-
de0 . V krãmi je bilo dovolj prilike, da si izvedela, kaki tiãi
so fantje, vsi sami pijanci, zapravljivci, preklinjalci, vla-
ãugarji, babjaki. Tudi moj JoÏe se ga rad navleãe. Kadar
bo pijan, ne delaj tega, kar si videla mene. Kriãala sem
395
KRANJSKA JEZA
BESeDA
nanj in vlivala s tem olje v ogenj. Pijanega spravi lepo
spat; kadar se iztrezni, mu pa le povej, kar mu gre, pa
bo0 videla, kako ga bo sram. JoÏe je sicer prav krotka
du0 a, trezen se ne brani nikoli pametne besede. âe ti ga
bo grajala kaka prijateljica, da je starec, ne sme0 poslu-
0 ati te ãenãe. Moj JoÏe nima veã ko dvain0 tirideset let.
To 0 e ni nobena starost. Kadar se v nedeljo umije in
obrije in ãedno napravi, je 0 e zmerom tak junak, da ga
je veselje pogledati. V vsej vasi se noben fant ne more
meriti z njim in zraven pa je utrjen in moãan, da pode-
re vse te mlade 0 vrkavce kakor snope. Kar se tiãe let in
lepote, se tedaj ni bati; kmalu bo0 zapazila, kako ti ga
druga dekleta zavidajo.«
Ne vem, kaj je vse 0 e pripovedovala maãeha pastor-
ki. Gotovo je, da jo je kmalu popolnoma omeãila. Reka-
rica sklene roke in se zahvali Bogu, da ji je izpolnil tudi
to zadnjo Ïeljo. »Zdaj,« pravi, »naj pa le pride smrt, ka-
dar hoãe. Na tem svetu nimam nobenega opravka veã.«
DruÏina pride zopet v hi0 o. Bolnica se 0 e nekoliko po-
menkuje z njo, ali s teÏavo: dolgo govorjenje ji je oslabi-
lo glas in jo utrudilo. Dolgo molãati pa ne more. Pastor-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
